Edvard Kadič: »Golob tehnično pri nastopanju ne bo imel težav, imel pa jih bo zaradi osebnostnih potez«  

Z delovanjem vlade sem zadovoljen. Uspelo ji je ohraniti delovna mesta, zdravstvo je kljub pokanju po šivih zaradi pandemije delovalo, pa tudi toliko denarja in drugih ugodnosti (boni itd.), kot smo jih bili deležni državljani v koronačasu, ni bilo verjetno nikjer drugje po svetu, nam je v pogovoru dejal Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj.

Gospod Kadič, na Twitterju ste nedavno čestitali gibanju Povežimo Slovenijo. Zakaj?

Te stranke zastopajo razmeroma veliko skupino volivcev, ki na državni ravni ta čas nima svojega neposrednega glasu. Gre za zunajparlamentarno desno sredinsko prekritje ljudskega, podjetniškega in zelenega glasu družbe. Znana in politično dobro profilirana imena, kot so npr. Počivalšek, Kangler, Podobnik, Kovšca, Čuš itd., so dobro izhodišče. V tej zgodbi pa, priznam, pogrešam Aleksandro Pivec, ki se sicer zelo trudi pri gradnji svoje zgodbe, vseeno pa je časa do volitev še razmeroma malo.

Menite torej, da bodo poskusi na desni in sredini, ki ljudi nagovarjata k povezovanju, obrodili sadove na volitvah?

Ljudje smo počasi naveličani delitev. Navadni delovni ljudje si želimo miru, predvsem pa, da pravna država in njene institucije korektno odigrajo svojo vlogo v družbi. Verjamem, da je na sredini velik potencial in že sama ideja povezovanja je odlično izhodišče. Pomembno pa je, kako bo gibanje Povežimo Slovenijo uspelo nagovoriti ljudi na terenu. Zaradi osredotočanja osrednjih medijev na Ljubljano pogosto pozabljamo, da je Slovenija še veliko več kot le glavno mesto. Že 30 km ven iz centra se politična pokrajina bistveno spremeni. Ljudje razumejo potrebo po povezovanju in prav nič posebnega ni, da se na lokalni ravni med seboj pri posameznih projektih povezujejo stranke, ki se na državni ravni ne bi podprle niti v sanjah.

Ste zadovoljni z delovanjem in komuniciranjem sedanje vlade?

Z delovanjem vlade sem zadovoljen. Uspelo ji je ohraniti delovna mesta, zdravstvo je kljub pokanju po šivih zaradi pandemije delovalo, pa tudi toliko denarja in drugih ugodnosti (boni itd.), kot smo jih bili deležni državljani v koronačasu, ni bilo verjetno nikjer drugje po svetu. Poleg tega so tudi kazalniki uspešnosti na večini področij delovanja družbe dobri ali pa celo najboljši v zgodovini Slovenije. Gre torej za učinkovito, delovno vlado, ki ji energije ne primanjkuje. Tudi glede komuniciranja vlade menim, da ji gre dobro. Govorimo o mreži ljudi in kanalov, skozi katere se pokriva vse, od srečanja predsednika vlade s tem ali onim do vseh mogočih sporočil o teh ali onih odlokih in ukrepih posameznega urada na ministrstvih.

Posebej pa velja čestitati vladnemu uradu za komuniciranje za odlično izrabo socialnih omrežij, saj nekateri mediji (včasih tudi osrednji) nekatera sporočila načrtno obrnejo tako, da pozitivno moč nevtralizirajo, včasih celo obrnejo proti vladi ali pa kakšnega enostavno ne objavijo. Kdor ne razume, da so deviantni pojavi v družbi (npr. cestni napadi na dr. Kreka ali dr. Štruklja) pretežno posledica atmosfere v družbi, atmosfero pa pretežno ustvarjajo mediji s svojim poročanjem, naj se čim prej vpraša, zakaj si laže. Če ti na protestu kričiš, da živiš v diktaturi, medtem pa ne razumeš, da v diktaturi ne moreš protestirati, potem preprosto potrebuješ pomoč ali pa to počneš načrtno.

Foto: Polona Avanzo.

Kako pa gledate na levičarsko retoriko izključevanja? Je program Vsi proti Janši sploh še  zmagovalna kombinacija?

To obkladanje s fašizmom, z diktaturo, zatiranjem itd. začenja iti na živce vedno več ljudem. Tudi mene je, ko sem pred kratkim slišal npr. dr. Stankovića na Valu 202 (Radio Slovenija) razpredati o slovenski narodni glasbi in kako je ta glasba zaradi svoje enoznačnosti, uniformnosti, pripravna za fašizem, skoraj sezulo. Rekel sem si, od kod jih le jemljejo. A odgovor je enostavnejši, kot se zdi. Levica je v Sloveniji preprosto dobila nesorazmerno velik dostop do zvočnikov. Prav nacionalni medij RTV, posebej pa omenjeni Val 202 in z njim še portal MMC, so postali najmočnejši zvočnik skrajno levih idej. Ko si prisiljen ves čas spremljati samo še ideje o fašistih na oblasti, o diktaturi, o potrebi po protestih, celo po nacionalizaciji zasebne lastnine ipd., ti postane jasno, da tranzicijska levica za svoje potrebe nujno potrebuje konflikt. Zaradi prikrivanja pravih gospodarjev potrebuje t. i. uporabne idiote, tj. dovolj ugledne ideološke skrajneže, ki ustvarjajo konflikte in netijo ideološke požare v družbi zato, da imajo tranzicijski vladarji v ozadju mir. Vladarji iz ozadja jih zato zalivajo z denarjem, s projekti, z napredovanji itd. in krog je sklenjen.

Leva politična opcija je glede na negativno kadrovsko selekcijo v zadnjih letih postala prazna in brez idej. Nekako se poskušajo polniti skozi val kulture izključevanja (»cancel culture«) in prebujenja (»woke«), vendar to v Sloveniji očitno ne deluje. Smo majhno okolje, kjer se bolj ali manj že skoraj vsi poznamo, živimo relativno dobro, smo delavni, marljivi, večina pa se briga zase in ne za politiko. Ne vem, ali je vsi proti Janši še zmagovalna kombinacija. Upam, da ni. Na volitvah morajo zmagati vsebine in ne populizmi.

Opažate zadnje mesece v nastopih in ravnanjih t. i. kulovcev kakšne vsebinske spremembe?

Predvsem je svojo retoriko umirila Tanja Fajon. Kot da bi ji nekdo prišepnil, da tako agresivna retorika škoduje ugledu stranke, ki jo vodi. Tudi sicer se mi zdi, da so se vodilni koalicije KUL nekoliko umaknili nazaj in previdno čakajo, kaj se bo izcimilo iz situacije z Robertom Golobom. Poroka Goloba in KUL, ki jo glede na javne nagovore želi izpeljati Milan Kučan, očitno ne navdušuje nikogar. Če do takšne povezave pride, bodo namreč še najbolj trpeli prav v KUL, zato je za Golobovo Gibanje Svoboda smiselno povezovanje le z LMŠ in SAB, mogoče še z Dobro državo, LIDE in ostanki DeSUS. Tako bi na levem političnem polu dobili tri močne in med seboj jasno razmejene igralce, tj. Levico, SD in Gibanje Svoboda, kar bi desnici zagotovo predstavljalo zanimiv izziv.

Kako komentirate (ne)verbalno komunikacijo kulovcev, potem ko so se morali na zahtevo botrov iz ozadja prikloniti Robertu Golobu.

Sezono čudenja je najprej odprl Sandi Češko, novi vodja za gospodarsko politiko pri SD, s stališčem, da ni posebno težko biti tako uspešen, če vodiš državni monopol. Posebej izrazna pa sta bila seveda kasneje, po srečanju z Robertom Golobom, tudi nastopa Marjana Šarca in Alenke Bratušek. Marjan Šarec zato, ker je šolan igralec in se zna postaviti v primerno razpoloženje za javni nastop. Pred mikrofoni pa je stal kot »polit cucek«, kot nekdo, ki je spoznal, da je dokončno postal ne preveč pomembna figura na šahovnici. Da ni ne kralj, ne kraljica in ne skakač, temveč le kmet, ki bo moral igrati ali se žrtvovati tako, kot mu bodo naročili. Podobno je delovala tudi Alenka Bratušek, saj si je skoraj polomila prste na rokah, ko si jih je zvijala, prepletala in vlekla. Posnetek te telovadbe z dlanmi je postal prava spletna senzacija, saj nazorneje že težko opišemo občutja, da ji je po sestanku z Golobom postalo jasno, da bo šla z njim ali pa je ne bo več. Tesnoba, strah, zaskrbljenost ipd. so namreč občutja, ki se navzven izražajo prav na takšen način.

Foto: Polona Avanzo.

Ko sva ravno pri Golobu, kako pa ocenjujete njegovo verbalno in neverbalno komunikacijo? Mu bodo ljudje nasedli kot nekakšnemu novodobnemu mesiji?

Robert Golob je zanimiv za preučevanje. Zaradi položaja, plače in načina vstopa v aktivno politiko pa še toliko bolj. Tehnično glede samega nastopanja ne bo imel težav, imel pa jih bo zaradi osebnostnih potez. Preveč izražena gospodovalnost in pokroviteljstvo, v šali rečemo kar Božji kompleks nezmotljivosti, bo velika ovira na soočenjih. Zavijanje z očmi, posmehovanje, nervozni medklici sogovorcem, intenzivno prestopanje med poslušanjem kritik, pokroviteljsko dvigovanje kazalca, češ ne, ne, tako pa ne bo šlo, je le nekaj opaznejših elementov neverbalne komunikacije, ki mu ne govorijo v prid.  Tega se ne bo mogel otresti, vprašanje pa je, ali si bo to sploh dovolil spremeniti, saj ga prav te poteze držijo ujetega skozi izgovor: Tak pač sem in zato sem tu, kjer sem. Vseeno pa težko ocenjujem, ali mu bodo ljudje nasedli ali ne. Prej bi dejal, da mu bodo. Če so ljudje za nekakšne odrešenike kupili politike, kot so Zoran Janković, Miro Cerar, Marjan Šarec, zakaj ne bi potem še njega? Prihaja iz istega bazena, nagovarja iste ljudi, podpirajo ga isti mediji in ista politična ozadja. Pravo vprašanje je le, koliko ima ta interesno operativni konglomerat okoli njega sploh še dosega? Mislim, da veliko manj kot pri Šarcu, kaj šele kot pri Jankoviču. Golobov krog zna biti neprijetno presenečen.

Večkrat v svojih komentarjih omenjate pojem sramotenja. Ali je iskanje diplome sodnika Branka Masleše sramotenje oziroma »šejmanje«?

Sramotenje je strategija, ki cilja na našo predstavo o sogovorcu zato, da se mu zniža kredibilnost. Seveda več pove o tistem, ki to izvaja, kot pa o tistem, na katerega se cilja. Od kod pa mislite, da se otroci naučijo sramotiti druge? Od svojih staršev, od »velikih drugih«, tudi od politikov. Si predstavljate otroka, kako se mu posmehuje vsa šola, ker je npr. predebel ali pa presuh, premajhen, prevelik, ker nima pravih superg ali majice prave blagovne znamke? To ga lahko trajno poškoduje in s tem trajno poškoduje tudi celotno družbo. Glede Masleše se mi zdi, da sramotenje ni bil začetni namen. Najprej je šlo za legitimno novinarsko vprašanje, na katerega naj bi bilo odgovorjeno v nekaj dneh. Večina ljudi je ponosna na diplomo in bi jo z veseljem pokazala. V predmetni zadevi pa spremljamo vse kaj drugega kot odgovorno obnašanje državnega uslužbenca. Zdaj lahko spremljamo tudi že posmehovanje in sramotenje omenjenega sodnika. Deloma tudi kot nekakšno prisilo, da se zadeva razišče. Vseeno pa to ni opravičilo za sramotenje.

 »V svetu slepih je kralj tisti, ki vidi (vsaj) na eno oko,« mar ne?  [Erazem Rotterdamski] Zakaj ste tvitnili to misel?

Slovenija je glede medijev polje, ki je oblikovano po meri tranzicijske levice, in nasilje, ki ga tudi zato omenjena struja izvaja, meji na državljansko vojno. Na TV Slovenija je npr. skupina novinarjev, ki pod pretvezo novinarskega aktiva in sindikalizma dobesedno ustrahuje kolege okoli sebe, da si ne bi po naključju kdo drznil poročati o tematikah, ki niso po njihovi meri. Zakaj tako dolgo niso poročali npr. o Masleši in njegovi diplomi? Ker niso hoteli. Pa o škandaloznih prihodkih Goloba in njegove ekipe na vrhu državnega (!) podjetja? Enako. Na Radiu Slovenija pa npr. te dileme sploh ni. Zakaj ne? Ker takšnih desnih »odpadnikov« ni. Medtem ko resne evropske in svetovne analitične hiše poročajo o izjemnih uspehih, nam omenjeni biseri novinarstva ves čas slikajo nekakšen temačni Mordor iz Gospodarja prstanov namesto demokratične države. Že samo bežen pogled na poročila vladnega urada za komuniciranje o poročanju RTV, ki so javno objavljena, nas mora skrbeti. Kaj se dogaja v sodstvu? Raje ne nadaljujem …  Upam, da bodo ljudje v predvolilnem času tokrat res prisluhnili programom, se zamislili nad vsebinami in temu primerno volili. Sicer nas pa čaka vrnitev v neko stanje, ki ga tej državi ne privoščim več.


Biografija
Edvard Kadič se ukvarja s komunikacijo in z osebnostnim razvojem. Deluje kot svetovalec za strateški PR, marketing in javno nastopanje. Zaradi narave svojega dela poglobljeno spremlja notranjo politiko in obnašanje politikov, zato tudi aktivno sodeluje kot politični komentator v oddajah Ura moči in Slovenija izbira na Planetu TV ter v oddaji Komentar na televiziji Nova24 TV.

Petra Janša

The post Edvard Kadič: »Golob tehnično pri nastopanju ne bo imel težav, imel pa jih bo zaradi osebnostnih potez«   first appeared on Nova24TV.Nova24TV

Dodaj odgovor

Generated by Feedzy